četrtek, 19. november 2015

ne bi te smela pogledat v oči







Pot, po kateri hodim čisto malo časa, je že postala predolga in jesensko rumeno listje, na katerega padajo kaplje dežja, za katerega se zdi, da ne bo nikoli postalo rdeče ali pa bo brez rdeče prešlo v rjavo in mesec, kako bo hitro mimo. In prišel si na sproti, po mokrem pločniku.
Ne bi te smela pogledat v oči. Kdor pomežikne, izgubi. Kdor se nasmehne, izgubi. Kdor se premakne naprej je strahopetec. Če bi mi le dal možnost za tak pogled (pa ne bežen), za pogled, ki traja toliko časa, da bi tudi tebi postalo jasno. 
Ali pa ti ne bi. In bi bil to le bežen pogled in nato hiter pozdrav, kjer bi oba požrla zadnji samoglasnik besede, da bi imela čim krajši dialog. Stik.
Ne bi te smela pogledat v oči.

Ni komentarjev:

Objavite komentar