Ko pijem kavo, zapustim trušč in prezaposleno življenje, lahko se od njega popolnoma odmaknem, a ga opazujem čisto od blizu. Odmaknem se od skrbi, a imam vse še vedno pod nadzorom. Mogoče še bolj… Ko se s prijateljem menim za klepet, nikoli ne rečem: ''Greva na sok.''. Če želim z njim deliti svoje skrbi, pomisleke in prigode ali pa slišati njegove, ga povabim: ''Greva na kavo'' ali vsaj ''nujno rabim kavo''.
Kava je ritual. Kava je d o g o d e k. In k dogodku spada marsikaj. Več, kot le skodelica z vsebino, za katero dobiš račun. Zraven sodi pogovor, ki smo ga v razburkanem in novodobnem svetu deležni vedno manj. Potrebujemo pogovore, kot potrebujemo zgodbe. Potrebujemo sogovornika, da ga lahko pogledamo v oči in se mu nasmehnemo. Pomemben pa je tudi prostor. Zaradi prostora, v katerem smo sedeli, njegovega vonja in okusa kave, si zgodbo, ki jo je pripovedoval sogovornik, lahko prikličemo nazaj v spomin. Povabilo ''Greva na kavo'' pomeni tudi pričakovanje nove - najine zgodbe.
Predstavljam niz zgodb, sestavljenih iz fotografij, dnevniških zapisov, računov. Le ti naj prikličejo v spomin tudi vonj (po kavi). Ideja za razstavo se mi je seveda porodila ob kavi. To je bilo 1. septembra 2013. Takrat sem pričela z enoletnim ciklom zbiranja računov za kavice, popite v različnih lokalih z različnimi ljudmi. Ti računi predstavljajo viden in otipljiv spomin na ta srečanja. Dopolnjeni so s fotografijami, posnetimi v istem času, v istih krajih in nekateri celo v istih lokalih: doma v Sloveniji, v Srbiji in Bolgariji, v Firencah, Londonu in Parizu. Razstava je prikaz trenutkov in zgodb, ujetih v prenapolnjenem svetu, v katerem živimo.
Meršolov atrij v Zavodu sv. Stanislava, 13. januar 2015
Ni komentarjev:
Objavite komentar